Sam nisem bil nikoli človek, ki bi imel pretirano rad višino. Te se sicer nisem ravno bal, vendar sem se je vseeno izogibal. Raje sem bil kar na trdnih tleh, ter se udeleževal kakšnih aktivnosti na takšen način. A skozi leta sem postal precej velik navdušenec nad adrenalinom in tovrstnimi aktivnostmi. Tako mi je nato prijatelj en dan predlagal, da se z njim odpravim na jadralno padalstvo. A priznam, takrat sem sprva rekel kar ne, kajti bilo me je nekako strah.
Prijatelj pa je videl, da sem dal ta odgovor precej hitro in nepremišljeno, tako da mi je dal nekaj časa, da vse skupaj malo premislim in se nato odločim. Tedaj sem začel res razmišljati. Hkrati sem imel občutek, da bi lahko to bila res nepozabna izkušnja v kateri bom zelo užival, vendar me je bilo po drugi strani prav strah.
Ko pa sem imel nekaj časa, da resno premislim odločitev, sem kar privolil. Videl sem namreč odlično priložnost, kako lahko premagam ta strah pred višino, za katerega sploh nisem vedel, ter imam hkrati odlično izkušnjo, saj vsi pravijo, da je jadralno padalstvo nekaj neverjetnega.
Prijatelju se sporočil novico in že je prišel dan, ko sva sedela v avtu in se peljala do izhodišča. Na poti pa nisem bil skoraj nič živčen. Ko pa sva enkrat prispela do ekipe, ter je vse skupaj postalo veliko bolj resnično, sem postal prav živčen. To so videli tudi ostali, saj sem imel kar bled obraz. Zato so me lahko na srečo pomirili, saj so mi sporočili, da ne mora iti nič narobe in bo jadralno padalstvo nekaj, kar mi bo za vedno ostalo v spominu, kot zelo zabavna izkušnja. No to je bilo tudi res, kajti tisti občutek, ko si v zraku nad celotnim svetom je res nekaj posebnega. Sploh ne moram opisati, kako noro je bilo vse skupaj.…






